Dakar 2021: Brabec Van Beveren Jones Roma: Ultimativni izziv

»Imeli smo srečo, da smo februarja v San Juanu Capestranu v Kaliforniji priredili pravo zabavo in s tem proslavili mojo zmago na Dakarju leta 2020. Tudi sredi reliju Sonora sem zmagal in to sredi marca, preden je Covid ugasnil svet, « nam pove prvi Američan, ki je zmagal na Dakarju v motociklistični kategoriji.

Ricky Brabec je na Dakar prišel močan in v formi, kljub temu, da so bili leta 2020 odpovedani vsi koledarji dirk. Življenje v Kaliforniji je kolesarju Honde omogočilo, da je treniral v puščavi s krogom svojih tesnih mentorjev in prijateljev, ki so bili del njegovega uspeha na Dakarju: Johnny Campbell in Jimmy Lewis. »Pripravili smo načrt, da sem lahko tri dni na teden treniral s potovalno knjigo, poleg tega pa smo opravili preizkus vzdržljivosti za HRC. Ključna je bila doslednost na treningu, zato je bil prihod na Dakar videti kot še en teden relija, toda kot branilec naslova sem se moral seveda soočiti z nekaj pritiska.«

»Letošnji reli z navigacijo je bil res agresiven. Takoj, ko ste odprli progo, ste izgubili veliko časa. Takoj, ko se počutite udobno na terenu, morate ponastaviti tempo in miselnost. Rezultat? Norija brez nadzora!« je Američan komentiral prvi teden relija.

Teren na prvi stopnji je bil zelo težaven z veliko skalami in nižjimi hitrostmi, kar je Rickyja Brabca zavihtelo nazaj. Na drugi stopnji se je lahko spet premaknil naprej, končal na drugem mestu za svojim timskim kolegomom Joan Barredo. Tretji dan je spet zaostal. Bil je v nenehnem yo-yo učinku.

»Ritem dirke je tako hiter, da lahko dosti časa pridobiš, če začneš od zadaj. Lani sem vodil od tretje etape naprej pa vse do cilja. Letošnja frustracija je nezmožnost vodenja dirke. Vsak dan vodi nekdo drug in vodeči morda niti ni ne bo zmagal na dirki. Je to sploh mogoče? Letos je zmaga na etapi slabost, zato smo morali ponastaviti svojo strategijo in najti nov način, kako biti konsistenten. Izziv v strategiji priti v cilj s sotekmovalci in ne zmagati je vsekakot drugačen - ni skupine, zato nimate nobene reference.«

Ko navigacija proti koncu prvega dneva postane ključnega pomena, je dirka v motociklistični kategoriji odprta. Za zmago je potrebna ekipa, čeprav v prvem delu dirke obstaja tanka črta med motivacijo dirkača in napori moštva. Strategija Brabca je bila, da se nekoliko odmakne in nato od začetka pritisne, da si opomore na savdskem odprtem terenu.

“Dirkanje z neobremenjeno glavo je moja prednost” Adrien Van Beveren

»Doslej smo videli veliko yo-yo učinkov. Najvišja hitrost je približno 170 km / h, a kar izstopa je povprečna hitrost, ki v več fazah znaša 120 km / h. Ne morem reči, da so potovalne knjižice zahtevne. Hitrost je za zahtevano raven navigacije previsoka.« analiza izkušenega Adriena Van Beverena, enega vodilnih kolesarjev ekipe Yamaha Monster Teama iz prvega tedna relija, je kristalno jasna.

»Seveda lahko kaj spremeniš, če voziš kot nor. Moja strategija je voziti dirko v svojem tempu. Nekoliko frustrirajoče je, ker naredite dobro etapo in mislite, da ste končali med prvimi petimi in odkrijete, da ste šele deseti. Na splošno sem zadovoljen. Zame je že uspeh, da sem tukaj «.

»Moj letošnji cilj je drugačen: tu sem, da ponovno odkrijem adrenalin na reliju in uživam v vožnji, ne da bi razmišljal o svoji nesreči, ki je postala nekakšna obsedenost. Razmišljal sem o tem, da bi prenehal dirkati, toda dolgi meseci okrevanja doma so mi dali vedeti, kako zelo imam rad ta šport. Vemo, da je tvegano, in to moramo imeti v mislih. V ključni kosti imam 17 vijakov, prestal sem dve operaciji, eno na rami in eno na očesu, saj sem imel drobljen obraz. Seveda sanjam o stopničkah, a moja prednostna naloga je, da se vrnem k uživanju v vožnji s prosto glavo,« je z velikim nasmehom na obrazu komentiral Francoz.

“Nadaljevati za vsako ceno” Austin Jones

Njegov prvi reli je bil v Maroku leta 2018, vendar ni trajalo dolgo, da je Austin Jones nastopil na najtežjem reliju na svetu. 24-letni dirkač iz Phoenixa v Arizoni, osmi v svojem prvem letu kot zasebnik v ekipi South Racing Teama, je štafeto prevzel od Caseyja Currieja, prvega Američana, ki je osvojil Dakar na štirih kolesih. Sedaj bo branil naslov Monster Energy Can-Am ekipe. Kot tretji v trenutni skupni razvrstitvi, se je Austin Jones do sedaj že izkazal s potrebno odločnostjo in ponižnostjo v boju za pomemben rezultat.

»Vedel sem, da že bodo od prvega dne vsi pošteno zagrizli, zato sem na začetku šel na vse ali nič in zmagal. Naslednji dan se je pot na dolgi etapi odprla. Bila je precej kamnita in zahtevna, vendar sem v tem užival bolj kot kdorkoli drug. Zelo sem se trudil, da ne bi predrl gum. Bilo mi je v ogromno zadovoljstvo, da sem odprl in zaključil z zmago na etapi. Na 2. etapi smo naredili napako pri navigaciji in izgubili 8 minut. To je bila moja napaka, ker smo razpravljali o Gustavu (Gugelminu), mojem sovozniku. Imeli smo 50-50 možnosti, zato sem prevzel odgovornost za odločitev, vendar sem se motil. Naslednji dan se je zgodila podobna situacija, vendar sem Gustavu dal bel list, da se odloči za pot, in dobro se je odrezal. Na samem koncu etape sem utrpel dve predrtji in izgubil sem približno 7 minut ter končal na P2 z 20 sekundami zaostanka.«

Konsistentnost je Austinova mantra. »Najtežji trenutek v Dakarju je, da vsak dan ohranjaš konsistentnost, da čim bolj minimiziraš težave. Te lekcije sem se naučil lani, ker nam je šlo zelo dobro, a dva dni mehanskih težav sta bila dovolj, da sta mi uničila dirko. Običajno lahko vozim znotraj omejitev, vendar je povprečna hitrost tako visoka, da je treba pritiskati. Jaz sem ves čas 90% na meji, kar je veliko, a vsi so tako hitri, da morate pritiskati.«

Mladi Američan, večkratni prvak na Baja 500 in Baja 1000 v Trophy Truck Spec razredu, preseneča s svojo mirno in osredotočeno miselnostjo. »Ogledal sem si vse stare Dakarjeve videoposnetke in preučeval, kako so Nasser Al-Attyah, Stephane Peterhansel, Carlos Sainz in tudi Casey Currie svoj uspeh gradili v dvotedenskem reliju. Zmagati na etapi je v redu, vendar ni ključnega pomena. Pomembneje je, da nadaljujete ne glede na vse in se odločite za skupno zmago. Tudi če se odločimo in si želimo osvojiti etapo, je bolje, da etapo zaključimo, ne da bi pri tem izgubili preveč časa.«

Neverjetno nadarjeni Jones je strast podedoval po očetu Jesseju Jonesu, toda prelom, ki je njegovo kariero preusmeril v Dakar je bil, ko sta se Nasser Al-Attiyah in Toby Price leta 2019 dva tedna skupaj z Jonesom pripravljala in dirkala na Baji s svojo ekipo. »Zelo smo se zabavali. Nasser nam je povedal vse zgodbe z relija. Kot goba sem absorbiral vse nasvete, ki mi jih je v teh tednih dal glede načina vožnje, pa tudi glede mentalitete. Od njega sem se naučil potrpljenja, dobil sem nekaj nasvetov za branje terena, da bi razumel, kdaj pritisniti in kdaj se umiriti kot tudi glede pomembnosti profesionalnega navigatorja in timskega dela.«

“Biti v dirkalniku štiri mesece v času Covida je bil pravi izziv”  Nani Roma

Od povsem novega BRX Hunterja, ki ga je zgradila zmagovalna britanska inženirska družba Prodrive se je dosti pričakovalo. »Kot pri vseh iskalcih pustolovščin, je bila tudi pri mojem prvem Dakarju leta 1996 glavna motivacija odkrivanje sveta. To je moj 25. Dakar in zame je velik dosežek, če sem lahko del takšne profesionalne ekipe, kot je Prodrive, in da sem lahko prispeval k razvoju avtomobila. Skoraj dva meseca sem preživel v Veliki Britaniji v tovarni in bil navdušen nad nivojem in znanjem teh fantov. Vsi imajo izkušnje v WRC in vedo, kako zmagati.«

Dovolj izkušen za obvladovanje velikih pričakovanj, je Nani Roma komentiral. »Pričakovanja drugih me ne skrbijo. Izpolniti moram cilj ekipe in se osredotočiti na svoje delo. To je nov projekt in vsi v ekipi si želijo zmagati, vendar moramo biti realni. Pred štirimi meseci ni bilo avtomobila. Projekt smo začeli od ničle in če pogledamo v zgodovinske knjige Dakarja, še noben ni zmagal v prvem letu z novim avtomobilom.«

»Prva zmaga zame je, da smo kljub celotni situaciji s pandemijo uspeli dodelati avto in se pojaviti tukaj. Pred tem nismo odpeljali nobene dirke, tako da je že to, da nismo imeli mehanskih težav, že uspeh.«

»Težko mi je,« prizna zmagovalec Dakarja iz leta 2014, »Ko se pogovarjaš v maternem jeziku je vse samodejno, medtem ko sem pri navodilih v francoščini vedno potreboval nekaj časa, da sem se odzval. S tem malce izgubiš, ampak je, kar je.«