be_ixf;ym_202112 d_06; ct_100
ZAPRI
Romain Febvre at the 2018 Grand Prix of Germany
NOVICE

Samotna cesta? Kako motokrosisti dajejo več od sebe kot ostali

Jun 042018

Vsak, ki je že vozil motokros kolo in se soočil z vsemi presenečenji ter izzivi "off-road" terena, se zaveda, koliko vzdržljivosti je potrebno in katere mišice vse delujejo pri tem športu. Najsi gre za vožnjo po puščavskem terenu, gozdovih in potokih, supercross progi ali na zaprtem motokros prizorišču, je dejstvo to, da so vse te aktivnosti izjemno zahtevne in si jih težko predstavljamo, če tega še nismo počeli. MXGP atleti niso fitnes mišičnjaki; so pa močni, majhni, fleksibilni in neverjetno vzdržljivi.

Srčni utrip se ob štartu dvigne na 180-190 in ostane visok do konca. Dinamika prog kot je npr. Lommel v Belgiji je verjetno največji preizkus, a neznosna vlaga v Indoneziji ali italijansko poletno sonce in globoko blato so prav tako del raznolikih izzivov v MXGP.

 

Tipični koledar za vrhunskega MXGP tekmovalca pomeni dolga Grand Prix sezona in občasna mednarodna ali državna prvenstva, ki trajajo od februarja do septembra. Testiranja se končajo prve tedne v oktobru. Dirkači si vzamejo nekaj tednov za oddih ali okrevanje, nakar začnejo z osnovnimi treningi. To pomeni resne kardio priprave, ki so sestavljene iz teka, kolesarjenja, višinskih priprav, fitnesa in diete, nakar za božičnimi prazniki sledijo intenzivne priprave z motocikli. Mnogi dirkači pobegnejo v toplejše kraje, da se izognejo zimi, kjer poiščejo ustrezne proge za treninge.

 

Sčasoma tekmovalec pridobi izkušnje in je ustrezno telesno pripravljen na MXGP turnejo in se bo do tega trenutka že zavedal, kaj njegovo telo potrebuje, kaj je zmožno prenesti, česa se mora izogibati in kaj je potrebno, da bo našel ravnovesje med svojim razcvetom in izgorevanjem. Za tiste najbolj motivirane ni največji izziv zahtevnost treningov, ampak najti najbolj ustrezne.

 

V tem težavnem obdobju se je znašel tudi MXGP svetovni prvak iz leta 2015 in trikratni zmagovalec Motokrosa narodov, Monster Energy Yamaha voznik, Romain Febvre. Od začetka 2017 namreč ni osvojil nobene zmage.

 

“Lani sem med argentinskim in mehiškim Grand Prixem z Ryanom Hughesom za dva tedna odšel v ZDA,” se spominja #461. “Takrat še nisem vedel ali so težave, s katerimi sem se soočal izhajale iz mene ali so bile posledica tehničnih napak pri motorju. Svoje treninge sem želel spremeniti, poiskati nove načine, tehnike in metode . Čas, ki sem ga preživel z njim je bil produktiven in pozitiven in to, kar sem se naučil, sem tudi ohranil.”

Motokrosisti, kot mnogi drugi profesionalni športniki, imajo možnost zavedati se svojih bolečin, šibkosti in hib svojega telesa, kar je prva stvar, kateri se posvetijo, ko ne dosegajo željenih rezultatov. Analiziranje temeljev njihovih obstoječih priprav, da razblinijo dvome o ustreznosti le teh je tako neophodno.

 

“Telesna priprava je dober pokazatelj napredka,” priznava Febvre. “Za tehnične dele motorja moraš resnično imeti dobro ekipo z dobrim razvojnim programom, skozi trening pa se lahko maričesa naučiš, predvsem z raziskovanjem, novimi pristopi in nenazadnje delanjem napak. Če si motiviran, potem ti bo uspelo. Ko sem bil v MX2, sem imel dva trenerja, od katerih sem dosti odnesel, a ko sem leta 2015 prestopil k Yamahi, sem se odločil oditi sam, kar je izpadlo v redu. Fizičnega dela treningov se je najlažje naučiti. Pomaga ti, če imaš izkušnje in nič ne stane.”

 

V MXGP se zaposluje trenerje in specialiste. Včasih se zunanji vpliv tudi pozna pri motivaciji. Febvre se je odločil delati sam, a se zaveda prednosti zunanjega sodelovanja, predvsem v smislu tesnih, osebnih vezi in kemije med vpletenimi. “Rad treniram sam, saj lahko tako bolje prilagajam in spreminjam svoje načrte. Ne rabim čakati na nobenega ali kaj podobnega...a se tudi zavedam prednosti dela z nekom,” pove. “Medsebojni odnos je pomemben, saj s trenerjem preživiš dosti časa skupaj. Povezana morata biti mentalno in karakterno, kar pa je težko najti.”

 

V prizadevanju izboljšanja svojih sposobnosti motokrosisti tudi eksperimentirajo. Nekateri vrhunski GP fantje so znani po tem, da so poskusili biatlonom, prostim plezanjem, boksanjem in gorskim kolesarjenjem. Febvra so tudi že videli, kako je v polni opremi zraven štartnih vrat lovil palico, ki mu jo je spuščal njegov asistent. “To sem delal z namenom izboljšanja mojih reakcij, da bi popolnoma pripravljen za padec štartnih vrat,” z nasmehom pove. “Odprt sem za nove stvari. Obstaja mnogo načinov treniranja in to je dobro, saj lahko stvari kombiniraš. V redu je, da se ukvrajaš z aktivnostmi, ki so blizu tvojemu športu. Mislim, da nas dosti dela zelo podobno, medtem ko se pri rehabilitaciji poškodb pristopi razlikujejo.”

 

Dosti dirkačev se po poškodbah umaknejo iz GP-a. Treningi, diete in vsakodnevna predanost športu terja svoj davek in redkost je videti nekoga, ki v svojih zgodnjih tridesetih še napreduje v MXGP. Motokrosisti se za svojo strast dobesedno žrtvujejo. “Nekaj let nazaj sem na ponedeljek po dirki čutil bolečine po celem telesu!” prizna Febvre. “Tudi takrat, ko sem bil v dobri fizični formi, nisem bil v najboljšem stanju. Dirka je vedno drugačna od treningov, saj daš več od sebe; prisotni so tudi stresi, ki jih pri treningih ni. Ponedeljek po belgijskem GP-u je težek. Nekje, kot recimo v Indoneziji je ok, edino vroče je in ko dirkaš imaš občutek, da ti bo glava eksplodirala, a po kakšni uri in svežem zraku je spet vse v redu. V ponedeljek se po takšni dirki počutim v redu. Mišice mi dajo vedeti, da sem nekaj naredil...a sem ok in v dobri kondiciji. Po Arcu sem recimo bil v ponedeljek že pripravljen za testiranja.”

 

Psiha je druga sfera, a hkrati enako pomembna kot udi in srce, ki bije v hitrem ritmu. “Samozavest zelo pomaga. Če si utrujen, ti samozavest pomaga to prebroditi,” še pove Febvre.

DELI TA ČLANEK:

PRIPOROČAMO

NE ZAMUDI!